Moč medijev in propaganda NATO – Zakaj je morala pasti Libija?
To je prevod originalnega besedila, ki se nahaja na: http://duh-vremena.bloger.hr/post/libija–moc-medija-i-genocid-zlocinacke-organizacije-nato/13075675.aspx (medtem je originalni post izginil, tako kot celoten blog…)
Spodnji tekst je bil objavljen 28.avgusta, torej veliko pred zadnjim krvavim obračunom libijskih upornikov z nekdanjim vladarjem.
Neposredno po tem, ko sem napisal prejšnji zapis o neredih v Londonu, sem povsem nepričakovano prišel do kupa informacij o dogodkih v Libiji. Te informacije želim deliti z obiskovalci mojega bloga in s tem začasno odložiti vse bodoče planirane teme. Obsežnost zarote, ki jo večina medijev kuje v primeru dogajanj v Libiji je zastrašujoče velika. Ko bi spoznali, kako so naši mediji in TV postaje, od HRT-a, RTL-a, NOVE TV in ostalih zgolj sledilci medijske politike, ki se izvaja na zahodu in v ostali Evropi, in ko bi videli kaj taka medijska politika s seboj prinaša, sem prepričan da ne bi več pogledali niti enega TV Dnevnika. Pravzaprav je tako medijsko pranje možganov resnična žalitev za človeško inteligenco..v kolikor je ta inteligenca sploh še prisotna od večletnega izkrivljanja dogodkov in sugeriranja miselnosti pred TV-jem.
Vsi mi smo priče velike medijske fame o dogajanju v Libiji in upornikih, ki so se junaško dvignili proti režimu diktatorja Moamerja Gadafija z namenom, da končajo njegovo diktaturo in ponudili ljudstvu možnost, da vzpostavi pravo demokracijo. Na poti proti cilju jim stoji ovira, ki se imenuje Gadafijeva vojska, do zob oborožena skupina vojakov, ki brez milosti ubija nedolžne civiliste, posiljuje dekleta, bombardira mesta in vasi po vsej Libiji itd… Ob jasni pretpostavki, da uporniki sami niso bili zmožni narediti dokončnega prevrata, je kot pomoč nastopila organizacija NATO s svojo vojaško intervencijo, da bi obrzdala podivjano in krvoločno Gadafijevo vojsko. To je zgodba, ki vam jo vsakodnevno servirajo mediji.
Česa vam mediji ne povedo?
Resnica, ki je ne moremo obiti, je: Libija je pod vodstvom Momerja el Gadafija, »tirana, samodržca, norca..« kot ga imenujejo na zahodu (posledično enako velja za naše pro-zahodne medije), postala najbogatejša afriška država , povsem samostojna in pripravljena da uvede novo valuto v trgovini z nafto – islamski zlati dinar in brezobrestne kredite (ki bodo izven dosega Mednarodnega denarnega sklada). V Libiji je najstrožje prepovedano dajanje kreditov z obrestmi. Islamski dinar bi zato veljal za zelo trdno valuto, brezobrestni krediti pa bi zelo dobro vplivali na gospodarstvo. Z denarjem, ki ga je Libija zaslužila od prodaje nafte, je Gadafi marljivo kupoval zlato. Natančne številke zlata v Libiji ne pozna nihče, MDS predvideva da je tega za okrog 144 milijonov ton. Na tržišču zlata taka teža predstavlja vrednost več kot 6 milijard ameriških dolarjev. Libija svoje zlato čuva v svojih sefih v Libiji in ne v Švici, kot to morajo početi ostale »suverene« države.
Z uvedbo islamskega zlatega dinarja bi vsi, ki bi želeli kupiti libijsko nafto, najprej morali kupiti novo valuto. Kaj bi se zgodilo po tem? Gadafi bi brez težav prevzel bankirski prestola družini Rothschild. Na ta način si je Gadafi »zagotovil« že dva sovražnika. To so ZDA, ki so zgolj z idejo uvedbe nove valute utrpele močan udarec, saj v tem primeru ne bi mogle več kupovati afriške nafte s špelulativnim denarjem. Tukaj pa je še bankirska družina Rothschild, ki so svojega prestola opazili velikega konkurenta, ki je pripravljen in zmožen prevzeti njihov posel. Ta isti Gadafi je družini Rothschild že prevzel Kitajsko, ki je postala njegov gospodarski in strateški zaveznik in mu ponudila svoje veliko tržišče.
Moamer el Gadafi je zelo hitro zedinil tudi vsa plemena, še posebej dve veliki libijski etnični skupini zaradi katerih je Libija v preteklosti vedno morala biti razdeljena na dva administrativna dela. Gadafi je napravil zelo trdno in enotno državo. Naftne pogodbe s tujimi podjetji je sestavil tako, da je največji del denarja od prodaje nafte ostal v Libiji in to v korist ljudstva, saj je bila glavna naftna družba v Libiji v 100 % lastništvu države. Ceno za naftno proizvodnjo je zmanjšal na vsega 1 dolar na sod, v nekaterih drugih državah pa je ta ista cena tudi presegla sto dolarjev.
Velik del ogromnega zaslužka od prodaje nafte je Gadafi uporabil za nakup orožja in formiranje vojske, kar so počeli tudi drugi, vendar s pomočjo Zahoda.
Da bi v popolnosti razumeli način Gadafijeve vladavine, moramo nekaj besed nameniti tudi sužnjelastniškem sistemu. Danes v šolah otroke pri urah zgodovine učijo, da je sužnjelastniški odnos že davno tega izkoreninjen. Prav nasprotno, gre za veliko laž. Da se razumemo, sam osebno ne podpiram niti ene oblike hierarhijskega sistema, še najmanj pa sužnjelastniškega. Vendar smo tu, da preverimo vse možne oblike sužnjelastniških odnosov ki so in še obstajajo po svetu. Dejstvo je, da so v preteklosti obstajali fevdalci, ki so svojim »sužnjem« omogočili bogato življenje v izobilju. Oni so poskrbeli za delovno silo ter njim in njihovim družinam omogočili varen dom in brezplačno hrano – in to je to, kar so mnogi ljudje takrat želeli in na kar so upali.
Današnja »svobodna« in »demokratska« družba je nastala v treutko, ko se je nek visok kartel bogatunov odločil umakniti z javnega življenja, tako da njihovi sužnji več ne bi mogli videti, v kakšnem razkošju ta kartel živi. Takšna hierarjiha je bila v sodobnem času nesprejemljiva in to je glavni razlog, da se je potuhnila, tako da še vedno obstaja veliko sužnjev, ki živijo v iluziji da so svobodni. Enaka ekipa modernih fevdalcev, lahko jih nazivamo bankarske družine (nekoč trgovci) in poznani elitisti, je sebi omogočila tako imenovano špekulativno trgovino – zamenjala je zlato za bankovce in ni vezana niti na eno državo. To je danes način, ki ga živimo. Jurisdikcija teh modernih elitistov je praktično neomejena, njihov teritorij je vsaka država in vsak trg. Gre za še eno obliko korporatizma. Ljudje mislijo, da je sužnjelastniška oblika življenja iztrebljena, a mi vsi smo še vedno last modernih fevdalcev.
Ta trgovski kartel, osnovan že od časov srednjeveških beneških trgovcev, je uspel v nekaj sto letih vsem najmočnejšim svetovnim ekonomijam kot povsem legalni sistem plačevanja vsiliti bankovce, denar ki ga na trg plasirajo oni sami in ki že davno za sabo nima nikakršnega kritja v zlatu ali drugih vrednih valut. S prodajo teh izmišljenih vrednosti (špekulativnega denarja) so uspeli milijarde ljudi po vsem svetu do vratu zadolžiti in jih praktično zasužnjiti.
Mnogim je jasno, da so ZDA največja plantaža sužnjelastništva. Ta država je na robu bankrota, njen t.i. nacionalni dolg znaša preko 14 trilijard dolarjev in trenutno ni zmožna plačati niti vseh dobrin, ki jih uvozijo iz drugih držav. Čeprav imajo surovine, tehnologijo in dovolj delovne sile, so v zadnjih 60 letih nenehno v vojnih konfliktih po vsem svetu, čeprav z nobeno vojno niso pridobile nikakršne koristi. Vsa dobrobit je šla v roke velikim zasebnim korporacijam. ZDA so v začetku 70.let enkrat že bankrotirale, nato pa je dolar postal vezana valuta za nafto, a »ameriško« zlato, ki je po koncu 2. svetovne vojne naropano z vsega sveta, še posebej iz poražene Nemčije, je postopoma odšlo v švicarske sefe, kjer ga sedaj Katoliška cerkev, največji svetovni diler zlata, kontrolira in prodaja komur želi.
Že povsem povprečno inteligentni ljudje počasi razumejo, da so samo številke, da so vse zgodbe o »človekovih pravicah«, »svoboščinah« in »demokraciji« navadna farsa. Tako se tudi ZDA kot največja sužnjelastniška kolonija v medijih prikazuje kot »najbolj demokratična država na svetu«. No, pravzaprav je temu res tako, saj je »Demokracija« v praksi postala poligon za krajo in nasilje.
Da to zgodbo zaokrožimo, se moramo spet vrniti na Gadafija, ki je pravi lastnik države Libije. Da gre za avtokrata ni nobena skrivnost, o tem vsi mediji govorijo. On je v praksi preizkusil vse načine funkcioniranja fevdalnih lastnkov iz preteklosti. Njegov kartel modro upravlja z državnimi resursi in vse vrača nazaj državi in jo na ta način krepi in bogati, to pa gre najbolj na roko prav libijskemu ljudstvu. To pa je nekaj, kar ostali sodobni avtokrati nikakor ne počnejo.
Zato je tudi padla odločitev, da se Gadafija »opozori«, da se umakne iz poslov z nafto in da iz glave izbriše vsakršno misel na uveljavljanju nove valute. Njegov način vodenja države se namreč ni ujemal s splošno percepcijo modernega sužnelastniškega sistema. Gadafi pa je, namesto da je pokleknil pred grožnjami, pogumno izpostavil sebe kot revolucionara in voditelja celotne Afrika.
Zgodba se nadaljuje…
Man-made river projekt
Kjer je nafta, je tudi voda, ker ena in druga dobrina izhajata iz globin notranjosti zemlje. Cel planet se praktično stalno polni z vodo, a se ta voda vedno ne vrne nazaj na površino, temveč lahko milijone let ostane ujeta globoko v notranjosti pod stenami. Taka vodna skladišča se imenujejo akviferi. Leta 1959 so odkrili, da Libija v skoraj 2/3 svoje površine leži na ogromnih akviferih. Po oceni strokovnjakov ti akviferi v Sahari vsebujejo med 10 in 12 tisoč kubičnih kilometrov vode in se nahajajo približno 600 metrov pod površino zemlje. Torej, afriška Sahara leži na vodi. Akviferi se nahajajo tudi v Čadu, Sudanu, Nigru in tudi Egiptu. Potrebno je zgolj izkopati vodnjake in s cevmi transporrtirati vodo tam, kamor je treba in kamor želimo.
Z ozirom na to, da je voda Libiji več kot potrebna, saj ima država zelo malo obdelovalne površine (samo okrog 1 % celotnega teritorija) , je bilo to naravno bogastvo treba izkoristiti. No, voda se nahaja nad puščavskim delom države, medtem ko 95 % prebivalstva Libije živi v priobalnem delu. Tako se je Gadafi odločil za še eno potezo, ki je bila zadnji od vzrokov za končno intervencijo svetovnih bankirjev in korporacij. Dovolj jim je bilo, da Gadafi ne spoštuje njihovih pravil igre, da jim jemlje posel in tržišča po vsem svetu, sedaj pa bi se želel še vplesti v nadzor vodnih resursov, ki so v zadnjem desetletju glavna tarča ameriških kolonijalistov, da bi na ta način prevzel še večji del kmetijske trgovine. Za transport vode iz teh akviferov je potreben cevovod dolžine okrog 3900 kilometrov. Ta projekt je poimenovan Great man – River Project.
Projekt je zastavljen v štiri faze in časovni razpon 26 let. Dve fazi sta že končani, tretja faza pa je spojitev že končanih prvih dveh. Libija namerava na ta način dobiti 160.000 hektarov obdelovalne površine. Okrog 70 % vode iz akviferov je namenjene za poljedelstvo, preostanek pa bo šel v mesta. Za industrijo, po oceni vlade, ni namenjeno nič, saj je voda za te namene celo preveč kvalitetna. Okrog 3700 kilometrov poti je že narejene. V prilogah (na spletni strani vira, op.p.) se nahajajo fotografije cilindrov in zračni posnetki, ki prikazujejo cevi, gre za stvar ki je v Libiji povsem javna in poznana, medtem ko so jo naši mediji po večini popolnoma zaobšli.
Zvrtanih bo okrog 1300 vodnjakov, ki bodo sposobni izčrpati okrog 6,5 milijonov kubičnih metrov vode dnevno. Na ta način bi z vodo oskrbeli mesta Bengazi, Tripoli, Brega, Sirta in ogromne poljedelske površine. Količina vode v akveferih je ocenjena kot skupna količina vode, ki se v reki Nil pretoči v 200 letih. Nekateri zahodni strokovnjaki sicer predvidevajo, da se bodo zaloge vode izčrpale v 50 letih, medtem ko drugi napovedujejo da se to ne bo zgodilo vsaj 4000 let.
Kljub temu, da na izvedbi tega plana deluje samo libijska delovna sila, je tehnologija cevovoda uvožena iz Nemčije, angažirane pa so tudi številne komisije iz Južne Koreje, Turčije, Nemčije, Japonske, Filipinov, k sodelovanju pa je povabljena tudi Velika Britanija. Cilj Libije je, da s časom zagotovijo dovolj lastnih poljskih pridelkov, kasneje pa s to proizvodnjo tudi prodreti na trg Evrope. To bi pomenilo globalni napredek celega afriškega kontinenta, saj bi se s tem izboljšal tudi splošni družbeni razvoj.
Celotna investicija bi znašala okrog 33 milijard dolarjev, a bo najbrž celo dražja (v kolikor bo kdaj zaključena). Pomembno je navesti, da je financiranje do sedaj omočeno z izključno brezobrestnim kreditov libijske centralne banke. Torej Svetovna banka in MDS pri tej investiciji sploh ne sodelujeta! Lahko si mislite, kako so se Rothschild in ostala bankarska elita odzvali na kaj takega. Zelo težko so prenesli kaj takega, so pa ob tem poskrbeli, da so svetovni mediji celotno zgodbo preposto zaobšli in jo popolnoma ignorirali.
Torej, Gadafi je popolnoma obšel MDS in Svetovno banko, Libija ima možnost celo Evropo zalagati s sadjem in zelenjavo visoke kvalitete (zaradi stare in mineralizirane vode). Družini Rothschild, ki ima svoje poljedelske investicije v Indiji, in katera drži v rokah nadzor nad kompletno trgovino zahodne Evrope, in katera ima v lasti Svetovno banko in MDS, je vse to še dodatno stopilo na že tako razboleli žulj.
Udar se začne
Prišel je trenutek, ko se je londonski bančni kartel na čelu z vodečimi svetovnimi korporacijami odločil da začne uresničevati svoj načrt. Najprej so bile aktivirane vse politične marionete, ki jih mediji prikazujejo kot najbolj značajne svetovne državnike. Naročeno jim je bilo, da odobrijo vojaško intervencijo, ki vključuje popolno demoliranje Libije in masakriranje s ciljem zastraševanja libijskega ljudstva. Celo dobitnik Nobelove nagrade za mir, Barrack Obama, temu predlogu ni smel nasprotovati, še več, celo pozval je k »osvoboditvi« Libije od »diktatorja«. Celo Rusija je podprla intervencijo, ruski interes na tem področju pa samo dokazuje, da je nekoč mogočna »mama Rusija« danes samo še ena od kolonij trgovskih magnatov iz Londona. Politika je danes izključno posel.
Takrat so javnosti predstavljeni uporniki iz takoimenovanega Nacionalnega Tranzicijskega Sveta (dalje NTS) – mediji so jih označili za pravično organizacijo, NTS pa je bil glavni cilj prevzem oblasti od Gadafija, ter osnovanje nove centralne banke v Bengaziju (za potrebe Londona in Rothschildov), ter osnovanje nove naftne družbe, ki bi potem privatizirala vse nove vodne sisteme. Na vse to se prikladno doda še legitimnost preko iluminatske organizacije Združenih narodov (ki jo upravlja isti londonski trgovski kartel), ki bo omogočila francoskim korporacijam (Veolia, Suez Ondeo in Saur), ki imajo že danes nadzor nad 40 % vseh poslov povezanih z vodo, da dobijo svoje lastništvo libijskih cevovodov.
Druga zločinska organizacija, NATO, je prav tako dobila svojo vlogo v operaciji, vendar se njihova prava vloga še vedno skriva, pred zahodnim svetom in pred našimi mediji. Pod okriljem organizacije za zaščito civilistov, je dobrotvorna Amerika poslala NATO v operacijo nad Libijo, da bi tam NATO predstavljal podporo in pomoč upornikom »v borbi proti krvoločni Gadafijevi vojski«. Kaj pa NATO dejansko počne v Libiji? Prva stvar, za katero obstaja tudi mnoštvo dokazov je da je eden osnovih nalog NATO intervencije zlom libijskega gospodarstva. Vodni cevovod gre namreč paralelno z naftovodom in plinovodom, tako da je Libija do sedaj zaradi tega pretrpela že veliko gmotno škodo. NATO bombniki so že v prvih dneh intervencije cevovod zasuli z bombami.
Gola resnica pa je, da je vladajoča elita preko svojih aparatov (NATO) želi uničiti kompletno libijsko infrastrukturo, ter nato z embargom in agresijo povsem onespobiti vse libijske investicije, ki se trenutno ocenjujejo na okrog 200 milijard dolarjev. Libija je poznana po svoji napredni gradbeni industriji, tako da ima NATO s svojo intervencijo cilj da se zaustavi gradnja vseh šol, bolnic, hotelov in ostalih stanovanjskih kompleksov (okrog 500.000 se jih trenutno gradi), ter ogroziti 3,5 milijonov tujih delavcev, od katerih jih je že več kot 20.000 ostalo brez dela po začetku NATO agresije. Zahod se boji naglega libijskega razvoja, in le-to se mora za vsako ceno preprečiti.
NATO vsakodnevno bombardira bolnice, šole, silose polne žita, tovarne, hotele, džamije, plantaže palm in vinske trte, univerze, avtobuse, potniška vozila. Mediji na široko objavljajo vesti o tem, kako Gadafijevi podporniki posiljujejo in masakrirajo ženske, no, podatki neodvisnih novinarjev iz področja Tripolija in okoliških mest, ki so pretrpela napade upornikov, ne omenjajo nikakršnih podatkov za utemeljen sum, da so lokalni prebivalci ti, ki ubijajo in posiljujejo ženske. Zanimivo je tudi to, da se v tem slučaju ni formirala nobena mednarodna komisija, ki bi preučila in preiskala to področje, kar bi moral biti prvotni namen ZN, ali so se v ZN temu sprotno izogibali. Celotna vojaška intervencija je tako sprožena izključno na temelju pro-zahodnih novinarskih poročil in izjav upornikov!!! Sramotno je, da nihče ni reagiral na tak razplet dogodkov. Torej je intervencija že v štartu sprožena na temelju laži.
NATO namerno ubija civilno prebivalstvo, bombardira gosto poseljena področja in objekte, ki so v Libiji zgrajeni tik ena ob drugi in z veliko nadstropij. Tudi družine so številne, v povprečju med 4 in 6 člani. 18 NATO projektilov je bilo usmerjeno na kompleks v centru Tripolija, kjer se nahajajo nevladne organizacije za človekove pravice, visoki komisarijat za ženske in otroke, mednarodna organizacija za mir in pomoč… Če je uradna funkcija NATO zaščita civilistov, zakaj je potem prav NATO z izstrelki z zemljo zravnal posebno šolo za otroke z motnjami v razvoju, ki je poznana šola in še pod zaščito UNESCO-a? K sreči tisti dan otroci niso bili v šoli. Kljub vsemu pa je v prvih 90 dneh NATO operacije v Libiji umrlih in ranjenih 4700 civilistov. Med njimi so tudi umrli otroci, teh je zaenkrat 109, najmlajše pa je bilo dete s komaj 8 meseci. Poleg zadane travme prebivalstvu, pa je očitno cilj NATO operacije še ena humanitarna katastrofa.
Kdo pa sploh so ti uporniki? Uporniki, ki so uradno del odporniškega NTS-a, so mladi ljudje s spranimi možgani, ki so jim obljubili veliko bogastvo in osebno svobodo, v kolikor bodo izpolnili cilje. Med njimi so tudi pripadniki islamskih radikalnih organizacij, obstajajo pričevanja o tem, da so njihovi verski voditelji pozvali na džihad in ubijanje vsakega vojaka, policista ali civilista, ki bi nasprotoval njihovim načelom. Med zajetimi uporniki so celo plačanci iz »Black Water«, zasebnega varnostnega podjetja iz ZDA, ter Dyncorp-a. To so plačanci ki jih je NATO izuril v profesionalne stroje-morilce.
Med uporniki se nahajajo tudi mali otroci, ki so bili vzgajani od malih nog kot vojaki, ter so navajaeni na orožje in ubijanje – to je prava prihodnost vojnih strojev za ubijanje. Popolnoma identična situacija ki sledi principe nastajanja rdečih kmerov in problemov v Jemnu z ugrabitvami otrok in kasnejšim njihovim treniranjem za vojne potrebe. Veliko fotografij potrjuje, da je v odredih upornikov tudi mnogo maloletnih otrok, ki so do zob oboroženi.
Skupine uporniških sil, ki se pojavljajo v medijih, katere vidimo v supergah in trenirkah brez adekvatne vojaške opreme, so praktično samo manekeni za slikanje za potrebe globalističnih medijev. Tisti, ki dejansko »osvobajajo«, ubijajo, obkoljujejo in masakrirajo, so izključno NATO sile in njihovi profesionalni vojaki in verski fanatiki, plačani in izurjeni s strani ameriških tajnih služb. Vse njihove varnostne stile privatne korporacije počasi pošiljajo v Libijo, da bi se rekrutirale med ostale plačance.
Taka uporniška sila je oropala zaloge orožja, ki jih je do takrat varovalna maloštevilna policija. Potem so pričeli za masovnimi poboji policistov in vsakega vojaka, na katerega so naleteli. Streljali so iz zgradb tudi po civilnem prebivalstvu in mediji so jih predstavljali kot ostrostrelce državne (Gadafijeve) vojske.
Misorati, ki se nahaja 290 kilometrov vzhodno od Tripolija, glavnega mesta Libije, je bil kraj, kjer so uporniki za čas svoje okupacije ugrabili okrog 200 prebivalcev tega mesta, potem pa so jih pred zbrano množico zaklali, jih razkosali, posamezne kose trupel zmetali v vreče, nato zabojnike vreč zažgali in jih vrgli v morje. To je bila manipulacija s travmo, da bi prebivalstvu pokazali, kaj se jim bo zgodilo, če ne bodo poslušni. Obstajajo tudi video posnetki tega dogodka.
Tako izurjeni norci in stroji za ubijanje vedo, da je najmočnejše orožje vsake vojne posilstvo – da to prinese najhujšo travmo vsakemu ljudstvu. Posilstvo uničuje družine, uničuje psihologijo skupnosti in pušča trajne travmatične posledice na može in žene. Zato ti radikalci izvajajo vsakodnevna mučenja in posilstva po hišah, kjer žene pogosto po posilstvu tudi ubijejo in jih puščajo kot jasno sporočilo njihovim možem.
Tako so ženske v Libiji pretrpele največje in posebne žrtve. Zračna NATO agresija jim ogroža življenja, uporniki pa jih lovijo in zlorabljajo. Eden od voditeljev upornikov je celo obtožen, da je pripadnike svoje vojske okrbel z različinimi stimulansi, da bi bili zmožni izvršiti čim več posilstev.
Vsi dogodki, ki se odvijajo v okviru medijske vojne, so propaganda bankirskih kartelov s ciljem, da se z ljudmi manipulira in da ljudje podprejo masovni genocid nad enim narodom. To pa jim je očitno tudi uspelo. Ko se spopadejo avtokrati, se države in ljudstva običajno odločijo za vojno. Tako je bilo v preteklosti in tako je tudi danes.
Libija je bila zelo prosperitetna socialistična družba, praktično brez nasilja in kriminala. Zato agenti CIA in MI6 že več kot 30 let pletejo mrežo okrog nje. Tu je treba omeniti tudi dejstvo, da se je 2000 plemen v Libiji organiziralo v Mladinski nacionalni forum libijskih plemen in dalo podporo obrambi Libije od tuje intervencije. Mediji popolnoma ignorirajo tovrstne dogodke, ki so najpomembnejši za splošno oceno stopnje podpore, ki jo ima Gadafi od svojega ljudstva. Gadafi ima podporo vseh plemen, in to je največji problem za NATO.
Sploh ne podpiram Gadafijeve politike. V tem prispevku sem napisal podatke in informacije, ki sem jih našel s pomočjo kombiniranja večih različnih pisnih virov in video prilog (na originalni strani, op.p.). Da bi se dobil realni pogled na dogodke in delovanje NATO organizacije, je potrebno samo razviti kritični um, ter se spoznati z zgodovino delovanja take organizacije, ter se spoznati z ljudmi, ki s to organizacijo upravljajo. Takrat bo človek spoznal, da je resnica vse kaj drugega kot novice, ki se mu vsakodnevno servirajo preko medijev, ki so v lasti teh istih kapitalistov. Ali so družina Rothschild in ostali pripadniki njihovega bankirskega kartela zares Gadafijevi sovražniki? Gadafi je bil svoje čase zelo blizu z voditelji zahodnih držav. Gadafi je Žid, rojen od židovske matere, katere se korenine po nekaterih podatkih prepletajo s samimi Rothschildi. V ta del tematike o Gadafiju je praktično nemogoče vstopiti, ker je tale prispevek že brez tega veliko predolg, namesto tega si preberite besedilo v prilogah (na originalni strani, op.p.). Poleg tega obstajajo tudi viri, ki zagotavljajo da je Gadafi pred leti vlagal tudi velike vsote svojega denarja v Rothschildove banke po svetu.
Jasno je, da so zahodnjaki, prestrašeni od imaginarnega islamskega terorizma in izmučeni od težkih kreditov, povlekli še eno strateško potezo ki se sklada z ostalimi njihovimi v zadnjih nekaj desetletjih. Ali je Gadafi vedel, kaj se mu pripravlja, je tudi zame ostalo odprto vprašanje. Nesporno pa je, da je tudi on še ena mala marioneta, ki se povsem vklaplja v globalni sistem manipulacije z ljudmi in in njihovo razdeljenostjo. Za tovrstne dosežke največjo ceno na koncu plača nedolžni narod, ki se mu nenehno in brez izjem pere možgane.
V razmislek…
